Benchmarking land administration systems

Abstract

KEY WORDS KLJUČNE BESEDE uvodTrendi vzpostavljanja učinkovitih sistemov za upravljanje nepremičnin so se v zadnjih desetletjih okrepili v številnih državah, k čemur so svoj delež prispevale mednarodne organizacije in združenja s finančno in strokovno podporo. Narašča podpora razvoju teh sistemov, enako kot podpora vzpostavljanju prostorskih podatkovnih infrastruktur ter, širše, trajnostnemu upravljanju naravnih virov in zaščiti okolja, s ciljem zagotavljanja socialno-ekonomskega razvoja na svetovni in lokalnih ravneh. Izzivi, kot so skupna blaginja, ekonomska rast, zmanjševanje revščine, energetska varnost, zdravstveno varstvo, podnebne spremembe in drugi, so v ospredju zagotavljanja višje kakovosti življenja za vse prebivalce. Za njihovo dosego je treba izvajati različne ukrepe ter upoštevati medsebojno prepletenost in soodvisnost aktivnosti.Upravljanje nepremičnin zagotavlja podlago za izvajanje nacionalnih politik in odločevalskih procesov, ki jih z ustrezno finančno podporo usmerjajo vlade posameznih držav. Zato je pomembno, kako načr-tujemo razvoj teh sistemov, ali in kako merimo njihovo učinkovitost, kako uvajamo najboljše prakse iz domačih in tujih okolij ter kako posledično prilagajamo plane in strategije, da odpravimo ugotovljene razlike. Po Burnsu (2007) je uspešnost in učinkovitost upravljanja nepremičnin omejena s političnim in socialnim okoljem državne ureditve ter močno pogojena s sposobnostjo javnega sektorja in organov lokalne uprave za izvajanje teh politik. Koristno orodje v teh procesih je benchmarking, s katerim se iščejo in uvajajo najboljše prakse v poslovanje organizacij in ki se izvaja tako, da ga vsi deli organizacije razumejo in želijo doseči svoj največji potencial. Benchmarking dobiva večji pomen tudi pri spodbujanju razvoja na nepremičninskem in prostorskem področju, zato bo njegova vloga v sistemih za upravljanje nepremičnin proučena v nadaljevanju. oPredeliTev, naMen in CilJi BenCHMarKinGaZa benchmarking 1 je razvitih veliko opredelitev in se uporablja za več različnih namenov. To je predvsem orodje za merjenje, učenje in izboljšave (Jantti in McGregor, 2007). Za Evensa (1994) benchmarking govori o odločitvah, katera področja v organizaciji se morajo izboljšati, kako razumeti obstoječo prakso in rezultate, se učiti od drugih in uporabljati naučeno na način, ki bo vodil v izboljšano izvedbo. Po Elmutiju in Kathawali (1997) je bistvo benchmarkinga v procesu opredelitve najvišjih standardov odličnosti za proizvode, storitve in procese in nato uvajanje ustreznih izboljšav, da bi se dosegli standardi, ki jih imenujemo najboljše prakse. Kot navaja Schniederjans (1998), izhaja benchmarking iz obdobja okoli leta 1800 in ga lahko opredelimo kot proces stalnega izboljševanja, ki se izvaja na več načinov. Po Schniederjansu (1998) se proces začne z notranjim pregledom organizacije, njenih proizvodov, praks, procesov in strategij, ki jih želijo izboljšati, ter nadgrajuje s primerjavo z zunanjim, superiornim standardom, ki ga organizacija želi doseči. Prvo znano študijo je izvedla nemška vojska...