Methodology to evaluate building construction regarding the suitability for further application

Abstract

IzVLEČEK Z večanjem potreb po energiji postajajo vse pomembnejši okoljski učinki, povezani z grajenim okoljem, zato podnebne cilje lahko uresničujemo le, če upoštevamo oboje. V zadnjem desetletju so začeli veljati predpisi in standardi, ki spodbujajo zmanjšanje porabe primarnih virov. Arhitekti in prostorski načrtovalci so se te tematike lotili z različnimi strategijami, s ponovno uporabo gradbenih elementov, razvojem novih izdelkov ali uporabo povezav, ki bodo v prihodnosti omogočale enostavno demontažo. V zadnjem desetletju so instrumenti za merjenje ekoloških vplivov napredovali-od podatkov v razpredelnicah o oceni življenjskega cikla (life cycle assessment-LCA) do orodij, ki povezujejo ekološke podatke z gradbenimi volumni in rešitvami, ki temeljijo na samooptimizaciji. Veliko je ugibanj glede ravnanja z gradbenim materialom po uporabi, saj se bodo okvirni pogoji v prihodnosti še razvijali. V primerjavi z rušitvijo se razgradnja danes le redko uporablja, tudi raziskave o tem so omejene. Vrsta gradbenega objekta in izbira materiala vplivata na okoljske kvalitete z energijo in emisijami, povezanimi s proizvodnjo in scenarijem ravnanja ob koncu življenjskega ciklusa. Ob upoštevanju tega negotovega ozadja potrebujemo metodo, ki bi prikazovala vplive na okolje z oceno primernosti za nadaljnjo uporabo, kot sta ponovna uporaba in recikliranje. Članek obravnava tri pristope k prikazovanju parametrov, ki so na voljo v fazi načrtovanja, v zvezi z možnostmi ravnanja z materialom po uporabi, glede na praktičnost in zanesljivost. Najučinkovitejšo metodo smo vključili v programsko opremo za arhitekturno načrtovanje in ocenili. KLJUČNE BESEDE razgradnja, zasnova demontaže, ocena življenjskega cikla (LCA), sekundarni viri, vrsta povezave