Koran zase trdi, da je eden od svetih spisov, ki so bili razodeti v človeški zgodovini. V Koranu imata posebno mesto judovstvo in krščanstvo, saj želi pokazati svojo kontinuiteto s sveto zgodovino, kakor jo poznata ti dve religiozni tradiciji. Izhodiščni tekst tega članka je K 3, 63-67. Sledi nekaterim sodobnim preučevalcem Korana in njegovega konteksta in analizira izraza ḥanīf in ummī. Pokaže njuno pomembnost pri razumevanju koranske historigrafije in njenih polemičnih temeljev. Namen članka je pokazati, da Koran dobro pozna nestrinjanje judov in kristjanov o liku Abrahama in svojo legitimiteto pokaže v polemiki s to tradicijo. To pomeni, da je za razumevanje Korana potrebno solidno poznavanje biblične tradicije pozne antike.