Trevor Faulkner: Tektonska incepcija v kaledonskih marmorjih V centralni Skandinaviji je več kot tisoč izdankov marmorja v katerih je znanih preko tisoč jam. Razlika med temi jamami in tistimi v apnencih, je pogojena s procesi metamorfoze in zanemarljivo primarno poroznostjo prvih. S tem je povezano drobno plastenje (foliacija) in posledična odsotnost lezik. Najgloblja jama je globoka 180 m, kljub temu, da vertikalni razpon izdankov znaša do 900 m. Jame največkrat najdemo v skupinah in so v vertikalnem merilu precej naključno porazdeljene, pri čemer jih redko najdemo več kot 50 m pod površjem. Kljub temu, da so nekateri izdanki pasastega krasa dolgi več deset kilometrov, zelo dolgih jam ne poznamo, kraški hidrološki sistemi pa ne presegajo dolžine 3.5 km. Ker so jame kratke in blizu površja, je kemijska incepcija manj verjetna. Zato predlagam model tektonske incepcije, ki predvideva, da so jame v kaledonskih marmorjih nastale zgolj vzdolž sistemov odprtih razpok, pri čemer je dimenzija in frekvenca teh razpok povezana z magnitude tektonskih premikov, ki so nastali kot posledica izostatičnega uravnoteženja ob umikih ledenikov po ledenih dobah. Sistemi takih razpok so nastajali vzdolž incepcijskih površin med marmorji in neprepustnimi plastmi in vzdolž incepcijskih razpok v marmorjih, ki so vzporedne ali pravokotne s plastenjem. Model gradim tudi na poročilih o delno odcepljenem tankem vrhnjem delu skorje v podobnih okoljih na Škotskem. Model podpirajo tudi opažanja kasnejših neotektonskih premikov, na katere kažejo ostri robovi in tektonska zrcala v jamah in na površju.