Filozofske prvine Cankarjeve romaneskne poetike in roman Nina

Abstract

Filozofske prvine v Cankarjevi romaneskni poetiki, ki so še večinoma nereflektirane, sem analizirala in interpretirala tako, da sem se posvetila samo tistim kategorijam, ki so podprte s filozofsko logiko: prevrednotenje vrednot oziroma izvirnost, moralni perspektivizem, resnica, pesimizem, trpljenje, etika sočutja, empatija, socializem in upanje. Pri razlagi in povezavi izpostavljenih kategorij sem se naslonila na nekatera izhodišča filozofov, ki jih je Cankar poznal, omenjal ali upošteval, tj. Nietzscheja in Platona ter Schopenhauerja in Swifta, pri čemer sem se natančneje posvetila tistim prvinam Schopenhauerjeve filozofije, ki do zdaj še niso bile obravnavane v kontekstu avtorjeve romaneskne poetike, predvsem etiki sočutja. Medtem ko Platonova idealistična filozofija, po kateri je najvišja ideja ideja dobrega in zajema vse druge ideje, na primer ideje resnice, lepote in pravičnosti, prehaja v Nini v socialno etiko, je za simbolistično estetiko in samo strukturo romana najpomembnejši model platonske ljubezni. Pripovedna empatija v tem romanu se najlažje naveže na Schopenhauerjevo etiko sočutja, v okviru katere sem tudi razložila kategorijo pesimizma in trpljenja, upoštevajoč tri temeljne vzvode človeškega vedenja, to so egoizem, zloba in sočutje. Ravno v romanu Nina je Cankarjeva navezava na etiko sočutja najbolj očitna, se pa ta, podobno kot v drugih romanih, povezuje tudi z njegovim socialističnim prepričanjem in Swiftovo satiro. Ni čudno, da je prav ta roman naletel na toliko odbojnosti pri literarni kritiki, saj je poleg predloga o predelavi revnih otrok v hrano za bogate tudi z drugimi inovacijami neizprosno zarezal v rane kapitalistične družbe in posameznika.