Uvod -o vrtači kot vzorčni reliefni obliki kraških pokrajinV Sloveniji kraško površje obsega 43-44 % ozemlja (Gams 2004), zato se poznavanje oziroma prepoznavanje vrtače kot značilne površinske kraške oblike zdi samoumevno. V Geografskem terminološkem slovarju je vrtača opredeljena kot »manjša, od nekaj metrov do nekaj sto metrov široka kraška kotanja okroglaste oblike, navadno širša kot globlja« (Kladnik, Lovrenčak in Orožen Adamič 2005); v besedni zvezi se pojavi 14-krat, pojavljajo se tudi različne sopomenke, kot npr. dolina, draga, dol, dolec, udornica, ograda, koliševka, ugrez, ki so kot obči geografski pojmi povezane z obliko, merami ali razvojem obravnavane kraške površinske geomorfološke oblike. V Slovenski kraški terminologiji je vrtača opredeljena kot »depresijska oblika, navadno globoka več metrov, ki je bolj široka kot globoka« (Gams, Kunaver in Radinja 1973). Opisa vrtače v Geografskem terminološkem slovarju in Slovenski kraški terminologiji ustrezata splošni predstavi o njeni obliki oziroma t. i. »šolskemu« primeru vrtače, ki ga je definiral že Cvijić (1895). Dejstvo pa je, da so lahko vrtače v širino in globino tudi manjših in znatno večjih mer. Omenjeni opredelitvi tudi ne pojasnjujeta procesov nastanka vrtač oziroma lahko iz zapisanega nekako razumemo, da je prevladujoči proces nastanka raztapljanje, glede na to, da gre za »kraško« kotanjo (Kladnik, Lovrenčak in Orožen Adamič 2005). V Slovenski kraški terminologiji lahko o različnih procesih njihovega nastanka sklepamo iz imen posameznih tipov vrtač, kot so korozijska vrtača, sufozijska vrtača in udorna vrtača (Gams, Kunaver in Radinja 1973). Podrobneje vrtačo kot geomorfološko obliko določa Leksikon jamske in kraške terminologije (United States Environmental Protection Agency 2002), ki pojasnjuje, da obstajajo vrtače različnih oblik prečnih prerezov,