Prispevek obravnava izselitveno politiko ZDA do indijanskih plemen vzhodno od reke Misisipi, ki je bila utemeljena z nakupom Louisiane leta 1803 in z izvajanjem »civilizacijskega načrta«. S tem načrtom so bili postavljeni temelji za politiko zvezne vlade do Indijancev in za njihovo izselitev zahodno od reke Misisipi. S sprejetjem Zakona o izselitvi Indijancev leta 1830 se je začelo obdobje sistematičnega nasilnega izseljevanja Indijancev zahodno od reke Misisipi, ki so bili deležni etnocidnih pritiskov takratne uradne ameriške politike. Leta izvajanja tega zakona se časovno prekrivajo z začetki delovanja slovenskega misijonarja in škofa Ireneja Friderika Baraga (1797–1868) med Indijanci. Uspeh njegovega delovanja in njegovih naslednikov se ne kaže le v širjenju krščanskega nauka in pismenosti med Otavci in Očipvejci, ampak tudi v njihovem prilaganju belskemu načinu življenja; prav zato vlada ZDA pretežnega dela teh dveh indijanskih plemen ni izselila zahodno od reke Misisipi na podlagi Zakona o izselitvi Indijancev leta 1830.