Pouk na daljavo – nove prakse in izzivi pri poučevanju ter učenju tujega jezika v srednji šoli

Abstract

V času epidemije covida-19 je izkušnja pouka na daljavo proces poučevanja in učenja postavila v drugačen, do tedaj še nepreizkušen izobraževalni kontekst, znotraj katerega učenci pod vodstvom učiteljev avtonomno sledijo učnemu procesu. Rabo tehnologije so pred to izkušnjo pogojevali organizacijski in strukturni dejavniki, v okviru katerih so učitelji učni procesu v razredu dopolnjevali s spletno podprtim učenjem. V času t. i. kriznega poučevanja na daljavo med obdobjem epidemije, ko je bila raba tehnologije vsiljena, ni šlo za nadgradnjo že pred tem uveljavljenih praks spletno podprtega pouka, temveč za vpeljavo novih metodologij in pristopov. V prispevku se osredotočamo na pouk tujih jezikov na daljavo v srednji šoli in posebnosti, vezane na razvijanje sporazumevalnih zmožnosti na daljavo. Naslavljamo izzive, s katerimi so se učitelji soočili ob vrnitvi v učilnice in izpostavljamo prednosti, ki učiteljem omogočajo razvijanje novih dimenzij spletno podprtega pouka. Z anketo smo želeli preučiti, kako so dijaki doživljali pouk na daljavo z vidika razvijanja sporazumevalnih zmožnosti in njihove jezikovne podstati (slovnica in besedišče). Zanimalo nas je tudi, kakšne okoliščine so še vplivale na njihovo izkušnjo, kako je tovrstni pouk spodbujal njihovo samostojnost in kakšne spremembe so v učnem procesu zaznali pri sebi ter pri učiteljih. Rezultati kažejo, da je pouk tujega jezika na daljavo pri dijakih omogočal raznovrstno razvijanje sporazumevalnih spretnosti in spodbujal njihovo samostojnost, hkrati pa so se tako pri rabi tehnologije kot pri samouravnavanju učenja soočali s precejšnjimi težavami, ki v luči inovativnih pristopov poučevanja in učenja pred nas postavljajo dodatne izzive za prihodnost.