“…Raziskave so pokazale, da se informacije, pridobljene z učenjem na podlagi reševanja problemov, ohranijo dlje, saj so pridobljene deloma s samoizobraževanjem, prav tako pa študenti ob tem samostojno razvijajo določene spretnosti, kar jim omogoča, da se lahko hitro prilagodijo različnim situacijam v kliničnem okolju (Chikotas, 2009;Shuler, 2012;Cheng, et al, 2014). Prav tako razvijajo spretnosti komuniciranja, reševanja problemov, timskega dela, vodenja in razumevanja izidov raziskav, kar jim zagotavlja strokovnost, ki je bistvenega pomena pri vključevanju v klinično okolje (Schmidt, et al, 2006;Hung, 2008;Postholm, 2008;Chikotas, 2009;Yuan, et al, 2011). Onyon (2012) izpostavi, da pri problemskem učenju študenti kritično razmišljajo o naravi problema, si izmenjujejo ideje, razpravljajo in iščejo ustrezne rešitve ter pridobivajo poglobljena znanja in spretnosti za uspešno delovanje v zdravstveni negi.…”