Članek predstavlja razvoj presoje Evropskega sodišča za človekove pravice («ESČP«) na področju socialnih pravic, s predstavitvijo izbranih sodnih odločitev. Evropska konvencija o človekovih pravicah in njeni Protokoli tradicionalno varujejo državljanske in politične pravice ter socialnih pravic izrecno ne omenjajo. Od sodbe Airey proti Irski pa je ESČP, z uporabo interpretativnih metod in tehnik (predvsem načela efektivne interpretacije, evolutivne razlage, negativnih in pozitivnih obveznosti države, evropskega soglasja in vpetosti Konvencije v mednarodno pravo), postopoma širilo obseg varovanja socialnih pravic. Do precejšnjega razvoja je prišlo skozi presojo ESČP, predvsem v okviru 2. člena (Nitecki proti Poljski in Panaitescu proti Romuniji), 3. člena (Pančenko proti Latviji, Larioshina proti Rusiji in Budina proti Rusiji), 6. člena (Feldbrugge proti Nizozemski, Deumeland proti Nemčiji, ter Schuler-Zgraggen proti Švici, 8. člena (Lakatus proti Švici ter Hudorović in drugi proti Sloveniji) ter 1. člena Prvega Protokola (Stec in drugi proti Združenemu kraljestvu, Béláné Nagy proti Madžarski, in Fábián proti Madžarski), obravnavanimi samostojno ali skupaj s prepovedjo diskriminacije po 14. členu Konvencije (Konstanin Markin proti Rusiji, Andrle proti Češki republiki, Gaygusuz proti Avstriji, Koua Poirrez proti Franciji in Andrejeva proti Latviji).