Še enkrat o neoliberalizmu III: psihoafektivni učinki neoliberalizma in neoliberalna subjektivnost

Abstract

Članek se ukvarja z delovanjem neoliberalizma na mikrosocialni ravni in na ravni individualne psihologije. Neoliberalna ekonomija pomeni zaostritev konkurenčnega pritiska in ocenjevanja ne le podjetij, temveč tudi posameznikov; hkrati pa neoliberalna politika pomeni depolitizacijo posameznikov, ki so le še podjetniki samih sebe. Neoliberalizem zato ne deluje kot klasične politične ideologije, ki so še predvidevale (in delovale na) politično subjektiviranega posameznika, temveč kot posebna etika vsakdanjega življenja, etika izbire, strateške racionalnosti investicij lastnega človeškega kapitala, ki je, ravno zato ker je apolitična, izrazito psihološka ter se izraža v epidemiji depresije in tesnobe na eni strani in množičnem iskanju sreče na drugi strani.

»Čigavi študenti smo, če ne vaši«

“…S postsocialističnim namernim uničevanjem socialne države, prelaganjem vse odgovornosti za svoj položaj na posameznike (Lessenich, 2013(Lessenich, /2015Krašovec, 2016) in ponovno podreditvijo slovenske polperiferne države zahtevam mednarodnega kapitala univerza in spremljajoče študentsko delo zopet v prvi vrsti postajata socialni moratorij (vedno manj tudi korektiv), kamor se študenti -četudi jim študij pomeni več kot samo to -zatekajo ob grožnji strukturne brezposelnosti. V samostojni slovenski državi se je postopoma vzpostavila drugorazredna obravnava kategorije »tujih« študentov, od katerih so nekatere izbrisali že leta 1992 skupaj z ostalimi več kot 25 tisočimi prebivalci, 2 z Zakonom o visokem šolstvu in podrejenimi akti pa so jim omejili dostop do študentskih domov, štipendij in drugih pravic, ki pritičejo statusu študenta.…”

Mladi v ujetništvu vseživljenjskega učenja - Predstavitev izsledkov raziskave o doživljanju zahtev po vseživljenjskem učenju med mladimi odraslimi

“…Problematično pri tem je zlasti to, da se pasivna prepuščenost obstoječemu stanju pravzaprav kaže kot pozitiven zgled družbene aktivnosti in odgovornosti. Gre za »mikrosamoupravljanje« posameznikov (Krašovec, 2016), pri čemer postaja bistveno iskanje individualnih strategij prilagajanja (prav tam), ukvarjanje z izpolnitvijo svojih potencialov in uresničevanjem osebnih ciljev ter s tem tudi samonadzor pri upravljanju lastnega življenja (Salecl, 2011). Verjetno ni treba posebej poudarjati, da takšna individualizirana in pasivna drža neugodno vpliva na skupino mladih, ki niso nič drugega kot »ujetniki vseživljenjskega učenja« (Crowther, 2004).…”

“…Kar osem intervjuvancev je tako izrazilo popolno strinjanje z omenjeno trditvijo, nasprotno pa se večina ni strinjala s trditvijo, da pridobivanje dodatnih kompetenc, znanja in spretnosti zanje pomeni neke vrste bitko v smislu občutenja velike odgovornosti ali nuje. Pokazalo se je, da gre v večini primerov za bolj situacijsko vezane težnje po dodatnem znanju oziroma kompetencah, kar ne potrjuje navedb nekaterih avtorjev (Mekina, 2016;Krašovec, 2016;Salecl, 2011;Galimberti, 2015), da med mladimi zaznavamo ne le težnjo po nenehnem samoizpolnjevanju in samoizboljševanju, temveč že neke vrste »obsesivno vlaganje vase«. Težko bi torej rekli, da se je ta trditev pri naših intervjuvancih potrdila, je pa, zanimivo, S. B. povedala, da je v preteklosti sama veliko časa posvetila temu »vlaganju« v različne delavnice, tečaje in treninge predvsem z namenom izboljšanja svojih zaposlitvenih možnosti ter se s tem zapletla v nekakšen začaran krog nenehne bitke za različna potrdila in certifikate, s katerimi bi to potencialno lahko dokazovala.…”