“…Wittke (1946, 189) poudarja pomen izseljenske književnosti z mislijo, da »odseva čas, prostor in družbo svojega nastanka«, in nadaljuje, da pisatelji pomagajo pisati zgodovino (prav tam). To vsekakor drži tudi v primeru Louisa Adamiča, čeprav je, ko presojamo določen čas, potrebna izjemna previdnost oziroma preverjanje dejanskih dejstev v zgodovinskih virih, da fikcije, torej izmišljenega, iz umetniških del ne poistovetimo ali zamenjamo z resničnimi dejstvi (Müller, 2015), pri čemer analitike v Adamičevem primeru morda zavede pisateljev slog pisanja in njegov pristop literarnega žurnalizma, ki poleg subjektivnega vključuje zgodovinsko preverljiva dejstva (Flis, 2020).…”