Preučevanje jezikovne krajine prinaša nova spoznanja o prepletu večjezičnosti in enojezičnosti ter o vlogi prevajanja v tem kontekstu zlasti na napisih oziroma znakih v urbanem javnem prostoru. Pričujoča študija vprašanje odnosa med eno- in večjezičnim prevedenim diskurzom v slovenski jezikovni krajini premika na prostor zavarovanega območja, torej prostora, katerega primarna naloga je varovanje narave, ekosistemov in kulturne dediščine. Predstavljamo analizo znakov in napisov na dveh zavarovanih območjih, in sicer v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, ki ima status naravnega spomenika in je izobraževalna ustanova v slovenski prestolnici, in v Krajinskem parku Sečoveljske soline, ki ima status naravnega parka in se nahaja na uradno dvojezičnem območju. Obe zavarovani območji imata naravovarstveno in izobraževalno vlogo, hkrati pa podpirata tudi turizem, zato je na znakih v obeh jezikovnih krajinah mogoče zaznati različne vrste diskurza. Namen prispevka je raziskati preplet dejavnikov, ki vplivajo na eno- ali večjezičnost znakov in napisov na obeh zavarovanih območjih, osvetliti razloge za nabor jezikov, ki se na omenjenih napisih in znakih pojavljajo, ter analizirati prevodne strategije in njihov vpliv na diskurz.