Izobraževanje učencev s posebnimi potrebami v Sloveniji sega 180 let nazaj, a je njihova inkluzija kljub zakonodajnim spremembam v 80. letih 20. stoletja in z nastopom 21. stoletja še vedno problematična. Učitelji se pogosto počutijo neusposobljene za delo z učenci s posebnimi potrebami in menijo, da vključevanje teh učencev v običajne razrede ovira njihovo delo z ostalimi učenci. Povezava med vrtci, osnovnimi in srednjimi šolami je pomanjkljiva, sodelovanje med specializiranimi in rednimi šolami pa razmeroma šibko. Tako tudi predvidena pravičnost v slovenskem šolskem sistemu še ni dosežena, saj so dosežki učencev s posebnimi potrebami nižji od dosežkov njihovih vrstnikov, bistvene razlike so tudi v njihovi izbiri srednješolskega izobraževanja. Čeprav je v zadnjih letih prišlo do nekaterih sprememb, ki naj bi podpirale inkluzijo -npr. strokovni centri, zgodnja obravnava -, se še ni zgodil premik od medicinskega diskurza k dojemanju inkluzije kot občepedagoške tematike.