V prispevku je uvodoma predstavljen razvoj artikulacijske fonetike in njenih metod. Navedene so ultrazvočne raziskave, ki so bile izvedene za slovenščino oziroma so jih izvedli slovenski raziskovalci. Sledi predstavitev ultrazvočne metode za raziskovanje artikulacije – poudarek je na njenih prednostih in slabostih. Jedro prispevka je predstavitev preliminarne raziskave izgovora slovenskih jezičnih nezvočnikov (/s z ʃ ʒ x ʦ ʧ ʤ k ɡ/) pri enem govorcu, ki je bila izvedena maja leta 2022 z ultrazvočno napravo. Raziskovane jezične nezvočnike smo opazovali v vzglasnem položaju pred naglašenim samoglasnikom v dvozložnih besedah, besede so bile umeščene v jedro krajših povedi. Raziskovani glasovi so bili ročno označeni na zvočnem signalu, nato pa je bil ročno označen tudi položaj jezične ploskve na sagitalnih ultrazvočnih slikah. Rezultat prispevka so povprečne lege jezika pri posameznem jezičnem nezvočniku, te so grafično predstavljene z okvirji z ročaji, ki nam pokažejo, v katerih točkah je položaj jezika stabilen in v katerih bolj variabilen. Ugotovimo, da sta najstabilnejša zadlesnična pripornika /ʃ ʒ/. Slednja se v povprečni legi jezika ne ločita, enako velja tudi za druge zvenečnostne pare: /s – z, ʧ– ʤ, k – ɡ/. Pri nezvenečem mehkonebnem priporniku /x/ smo prikazali tudi vpliv koartikulacije na povprečno lego jezične ploskve.