Avtorica se ozira v zadnje desetletje dela in življenja v Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU. V prvem delu pokaže na nekaj vezi z začetki delovanja inštituta, s poudarkom na tem, kako sta se veda (narodopisje, etnografija) in inštitut postavila v družbo. V drugem je razgrnjen zemljevid projektnih in programskih vsebin v letih 2011–2021, razpetih med že utrjenimi inštitutskimi znanstvenimi interesi (disciplinarna in institucionalna identiteta) in sodobnim razmerjem z aktualnimi družbenimi temami, ki jih pogosto narekujejo razpisi različnih raziskovalnih projektov. Ti so namreč v veliki meri krojili obstanek na sodobnem raziskovalnem tržišču, ko se je zahtevi »objavljaj ali izgini« pridružila rešitev v »prijavljaj aplikativne projekte«. Izkušnjo turbulentnega desetletja sklepa misel o odprti, avtonomni in počasni znanosti.