Fascinum, magični falus, ni le najpogostejše sredstvo za odvračanje zlonosnega pogleda in zavisti, ampak se tudi pojavlja v najrazličnejših oblikah. Tako je tudi na Ptuju, kjer ga srečujemo v raznih izvedbah in kombinacijah - od amuletov in nakita, do upodobitev na uporabnih predmetih in kipih. Falusi so na naštetih predmetih varovali zelo različne osebe, stvari in prostore: otroke, konje in prevozna sredstva, pečat ali zapečateno vsebino, uporabne predmete, bivališča in njihove prebivalce, delavnice in njihove izdelke, prostor in skupnost. Kot osebo varovalo se pojavljajo v obliki različnih amuletov, ki so lahko bili samostojni obeski, lik znotraj enega predmeta ali za predmet znotraj niza večih (crepundia). Med materiali, iz katerih so izdelani, so na Ptuju zaenkrat zastopani takšni, ki jim je bila zanesljivo (zlato, jantar) oziroma verjetno (fajansa) pripisana posebna moč. Po grobnih kontekstih sodeč so jih v Petovijoni nosili predvsem otroci. Iz brona so preostali ptujski amuleti različnih oblik, ki jih lahko verjetno povezujemo z zaščito konja, voza ali prostora. S falusom sta okrašena tudi dva bronasta predmeta, namenjena praktični uporabi. V tem primeru predstavlja falus dodatno varovalo. Na kamnitih spomenikih s falusom gre za sinkretizem Terminusa in Priapa. Herma ter oba reliefa so slogovno sicer različni, falus na njih pa predstavlja tako življenjsko energijo in rodovitnost kot obrambno silo, ki varuje mejo/območje in preganja škodljivce vseh vrst, vključno z zavistneži. Keramični kipec sodi med podobe, ki so z grotesknostjo in faličnostjo ščitile posebej ranljive stanove in obrti. Podobnemu kipcu je lahko pripadal tudi odlomljen keramični falus. Oba predmeta sta bila odkrita na območju lončarske delavnice. Za posodico s falusom zaenkrat ne moremo reči ničesar določenega, razen da je verjetno tudi pri tej falus vsaj deloma apotropejske narave. Poreklo teh predmetov je podobno raznoliko kot predmeti sami. Gotovo so nekatere izdelali domači obrtniki, opazno eksotični izdelki pa so prihajali iz Italije in Akvileje (jantarni amuleti, krilati obesek), iz vzhodnega Sredozemlja (fajansni), iz zahodnih provinc (pečatna škatlica). Datiramo jih lahko med prvo in tretje stoletje. Dokaj jasno zamejeni so amuleti v nizih, ki so značilni za prvo ali začetek drugega stoletja, podobno velja za obeske s konjske oprave in krilati tintinabulum.

No abstract

Situlska umetnost se je razvila kot odmev torevtičnega sloga, ki se je z Bližnjega vzhoda s posredništvom Feničanov, Grkov in Etruščanov razširil do Venetov, Retijcev, Histrov ter njihovih vzhodnih sosedov na območju Dolenjske. Značilna je za čas od pribl. 600 do 300 pr. n. š. in predstavlja najpomembnejšo in najzanimivejšo obliko likovnega izražanja starejše železne dobe na območju, ki sega od vznožja Apeninov na jugu do Adiže na zahodu ter Drave in Save na vzhodu, posamezni kosi pa so si preko alpskih prelazov utrli pot proti severu vse do Donave.Za situlsko umetnost je značilno upodabljanje motivov s pomočjo vrezovanja, punciranja in tolčenja bronaste pločevine. Na ta način se krasijo posode ter osebni predmeti prestižne vrednosti, denimo čelade, pasovi, nožnice, uhani. V treh stoletjih obstoja je situlska umetnost šla skozi več faz in prepoznavnih slogov, ki so v precejšnji meji pogojeni s prostorom. Figure so prikazane dinamično, čeprav so precej stilizirane in postavljene v določene poze. V motivnem pogledu gre za umetnost, v kateri izbruhne figuralno upodabljanje življenja v vsej njegovi pestrosti: prikazani so običaji posvetnega in kultnega značaja, delo, boj, zabava, rojevanje in umiranje.

Prijedlog nove tipološke sheme japodskih i liburnskih antropomorfnih privjesaka pruža novu perspektivu i nove spoznaje o ovoj zanimljivoj vrsti ukrasa. Osnovnim, najstarijim i ujedno prostorno najraširenijim čini se tip Prozor, s analogijama i s druge strane Jadrana. Daljnji razvoj odvijao se u japodskom i liburnskom području odakle su se pojedini primjerci proširili samo na područje Bele krajine i istočne Dolenjske. Vremenski ih možemo smjestiti između 8. i 6. stoljeća pr. Kr. U Lici su se stariji oblici nosili prišiveni na pojedine dijelove odjevnog predmeta (npr. kape i/ili pojaseve), dok su se mlađi nosili kao prsni privjesci. Liburnjanke su ih vjerojatno nosile (i) kao naušnice. Naravno, nije isključeno da su se pojedini primjerci rabili kao zasebni predmeti, na primjer amajlije, osobito izvan japodskog područja. Iako je riječ o geografski vrlo ograničenoj vrsti ukrasa, samo se ovaj dobro uklapa u shemu privjesaka u obliku potnie theron, koji je u 7. stoljeću u nekoliko oblika bio prisutan na Apeninskom poluotoku.

The unusual bronze lamp discovered in test excavations in 1952 in Kortina near Koper represents the so-called Adria type occurring in the Caput Adriae area in late medieval times and in the early modern age. Scarce archaeological data are supplemented and combined with ethnological and art historical evidence. The appearance and functionality are well explained by ethnographic parallels, whereas the artistic depiction sheds light on various manners of their use. Such a multidisciplinary analysis gives a deeper and at the same time broader approach to this interesting object of cultural heritage.