I. URADNE ZADEVEV primerjavi z nekaterimi mandatnimi obdobji v preteklosti se je v zadnjem zgodilo relativno malo takega, kar bi lahko uvrstili pod točko »Uradne zadeve«, s katero se poročilo predsednika DAHŠ običajno začenja.

Pindar, Četrti pitijski slavospev Prevod Brane SenegačnikČetrti pitijski slavospev oziroma oda je posvečen Arkesilaju IV, vladarju Kirene, grške kolonije v Afriki. Pindar ga je zložil ob priložnosti Arkesilajeve zmage v dirki z vozovi (s konjskimi vpregami) na . pitiadi (pitijskih igrah), se pravi leta pr. Kr. (leta pr. Kr. je kirenski suveren v isti disciplini zmagal tudi na olimpijskih igrah). Arkesilaj IV je bil osmi vladar iz dinastije, katere začetnik je bil Batos I; ta je vodil koloniste z otoka Tera, ki so ustanovili Kireno okrog pr. Kr. Naselbina oziroma polis je postala pod vladavino dinastije Batidov močno trgovinsko središče, predvsem zaradi izvoza zdravilnih prepratov, zelo razvita pa je bila v njej tudi medicina (morda so zato v tej pesmi pogoste metafore s področja medicine). Nekaj let po teh športnih uspehih je bil Arkesilaj IV ubit v politični zaroti in z njim je bila končana vladavina Batidov.Slavospev je daleč najdaljši od vseh Pindarjevih, njegova zgradba je samo deloma lirska, zaradi dolge vložene pripovedi o Jazonovi odpravi po zlato runo in o Argonavtih ima poteze epilija: če odštejemo uvodno posvetilo Arkesilaju (v. -) in prošnjo za Damo la (v.-), obsega pripoved mita kar verzov. Seveda pa je Pindarjev prikaz zelo selektiven: izbor likov, epizod in način prikaza zgodbe o Argonavtih sta pogojena z osnovnim namenom pesmi -povzdigniti pomen Kirene in njenega vladarja s prikazom njenih mitoloških izvorov. Sugestija vladarju in zmagovalcu, naj pomilosti mladega Za Pindarjeve pesmi se je v slovenščini, pa tudi v več sodobnih evropskih jezikih uveljavil izraz oda (iz gr. besede ᾠδή) v antiki pa se je žanr pesmi, kakršne so se celovito ohranile od Pindarovega opusa, imenoval epinikij (ἐπινίκιον), kar dobesedno pomeni »zmagospev«, pesem, zloženo in izvedeno v čast zmagovalca na eni od (velikih) grških športnih prireditev. Grki so tisti del Afrike, ki so ga poznali, imenovali Libija. Prim. W. H. Race (ur. in prev.), Pindar: Olimpian Odes, Pythian Odes (Cambidge MA in London: Harvard University Press, ), . Za zelo zgoščen prikaz Pindarove »strategije« obravnave mita in primerjave s starejšimi in kasnejšimi epskimi prikazi prim. uvodno študijo J. Duchemin, Pindare, Pythique III, IX, IV, V (Pariz: Presses Universitaires de France, ), -.Prevod Brane Senegačnik aristokrata Damo la, ki je bil izgnan zaradi sodelovanja v uporu, je vstavljena v ta kontekst; v žanrskem okviru epinikija učinkuje presenetljivo: Pindar jo izreče v zaključnih verzih in se s tem naveže na tradicijo slavnih pesnikov, ki so bili tudi posredniki v političnih zadevah (Tales iz Gortina, Terpander, Stezihor). V tem smislu je »nosilna ideja pesmi zares bistveno politična.« Ker je istemu dogodku, Arkesilajevi zmagi na . pitijskih igrah, posvečen tudi Peti pitijski slavospev, ki ima značilne poteze uradnega proslavljanja športne zmage (epinikija), se zdi verjetno, da je Četrti slavospev nastal kasneje in je bil izveden na vladarjevem dvoru. Velik obseg napeljuje na misel, da ga ni izvajal zbor, temveč solist, da je torej primer »prave kit...

Primerjava Sofoklovega in Senekovega Kralja Ojdipa ponuja možnost široke osvetljave podobnosti in kontrastov med kulturnima okoljema, v katerih sta deli nastali. Prav zaradi zvrstne in tematske podobnosti teh del (ki seveda kaže na utemeljenost rimske dramatike v grški) se še zlasti jasno razkrivajo velike kulturne razlike: družbena vloga gledališča, razumevanje mita in religiozno-duhovno obzorje so bili v zgodnji dobi rimskega cesarstva zelo drugačni kot v klasičnih Atenah. Šele na ozadju teh splošnokulturnih razlik je mogoče relevantno presojati o tistem, kar je za literarno hermenevtiko najbolj zanimivo: o nezvedljivo individualnem momentu obeh avtorjev, Sofokla in Seneke, o njunem slogu.

Certamente non è facile distinguere l’eredità culturale latina dall’imperialismo romano, poiché in questo caso si tratta di una sorta di espansionismo culturale – nondimeno il filosofo francese Rémi Brague ha cercato, senza trascurare la realtà storica, di definire come suo tratto centrale l’eccentricità, cioè il fatto di trarre la propria identità da una fonte esterna. Partendo dal concetto che la cultura é un elemento acquisito, qualcosa di secondario, la cultura medesima in quest’accezione, che sorge dalla propria alterità rispetto all’altro, acquisisce un ruolo estremamente importante. Quest’atteggiamento viene definito come «via romana» e viene considerato dall’autore una formula specifica che definisce l’evoluzione di tutta la cultura europea. Le sue fonti esterne sono la grecità, che la cultura europea ha ereditato dal paganesimo romano, e la tradizione religiosa ebraica nella quale è radicato il cristianesimo. Sembra che questa formula si sia realizzata nel contesto reale in base a due presupposti: il primo è – aldilà delle inevitabili dinamiche trasformazioni – un minimo nucleo duraturo; il secondo una realtà antropologica che rappresenta un elemento di trascendenza rispetto alle singole realtà culturali, al quale tutte appartengono. Quest’ultimo concetto, che è stato alcuni decenni fa sottolineato da Leszek Kołakowski, pone un’interessante sfida ai paradigmi scientisti della sociologia attuale ed inaugura nuovi aspetti alla discussione riguardo all’imperialismo.