Svetovna popotnica in pisateljica Alma Maksimiliana Karlin (1889–1950) je bila vneta zbiralka razglednic. Prispevek analizira 12 razglednic, ki jih je prinesla s Tajvana, ki ga je obiskala med decembrom 1923 in januarjem 1924. Čeprav predstavljajo le drobec njene bogate zbirke razglednic s celega sveta, izstopajo po enovitosti svoje tematike. Prav vse namreč prikazujejo pripadnike tajvanskih staroselskih ljudstev. Pričujoči prispevek skuša iz kontekstov nastanka in rabe omenjenih razglednic ugotoviti, kako so se oblikovale podobe tajvanskih staroselcev v očeh njihove zbirateljice. S podrobnejšo analizo motivov in napisov na razglednicah podobe najprej identificira kot del etnografskega fotografskega gradiva, ki so ga zbrali japonski raziskovalci na Tajvanu, nato pa razglednice umesti v družbeno-politične okoliščine japonske kolonizacije, zlasti v pogosto soodvisna, občasno pa tudi konfliktna razmerja med antropološko oz. etnološko vedo ter kolonialnim upravnim aparatom. Članek nato obravnava poglede Alme Karlin na tajvanske staroselce tako, da razglednice postavi ob bok njenemu potopisnemu pisanju, iz katerega je mogoče razbrati pomemben vpliv japonske kolonialne imaginacije. Kljub lastnim pripombam o velikih družbenih in kulturnih spremembah v tajvanskih staroselskih družbah, ji kot osrednja prizma, skozi katero jih opazuje in opisuje, služijo eksotične in domnevno brezčasne prakse, kot sta lov na glave in tetoviranje. Zanimanja in okusi Alme Karlin, kot jih lahko razberemo z njenih tajvanskih razglednic, v ničemer ne odstopajo od njenih sodobnikov in so tesno povezane s širšimi političnimi in družbenimi razmerami ter estetskimi slogi časa, v katerem je potovala.

Alma M. Karlin (1889–1950), a world traveller and German-language travel and fiction writer, cultivated a keen interest in religious beliefs and practices of the places she visited, believing in the Romantic notion of religion as the distilled soul of nations as well as in the Theosophical presumption that all religions are just particular iterations of an underlying universal truth. For this reason, the topic of religion was central to both her personal and professional identity as an explorer and writer. This article examines her attitudes to East Asian religio-philosophical traditions, by focusing on the two versions of her unpublished manuscript Glaube und Aberglaube im Fernen Osten, which presents an attempt to turn her successful travel writing into an ethnographic text. The content and discourse analyses demonstrate the influence of both comparative religious studies of the late 19th century, and of the newer ethnological approaches from the turn of the century. On the one hand, Karlin adopts the binary opposition of religion (represented by Buddhism, Shintoism, Daoism and Confucianism) or the somewhat more broadly conceived belief, and superstition (e.g. wondering ghosts, fox fairies), and assumes the purity of textual traditions over the lived practices. At the same time, she is fascinated by what she perceives as more mystical beliefs and practices, which she finds creatively inspiring as well as marketable subjects of her writing.

No abstract

Svetovno popotnico in pisateljico Almo Karlin so na njeni poti okoli sveta posebej zanimali verovanja in prakse dežel, ki jih je obiskala. Med njimi so jo privlačili predvsem tisti, ki jih je v duhu časa in takrat cvetoče primerjalne religiologije imenovala za vraževerje, saj naj bi prav ti prestavili opazovalce in bralce v tuje svetove. V Vzhodni Aziji so jo med nadnaravnimi bitji najbolj navdušile lisice, ki jim v neobjavljenem besedilu Verovanje in praznoverje na Daljnem Vzhodu nameni največ pozornosti. Lisice so poleg budizma tudi vzhodnoazijski religijski element, ki se najpogosteje pojavlja v njenih literarnih delih. Prispevek najprej povzame verovanja in pripovedi o lisicah, ki jih je Karlin obravnavala v svojem poljudnoznanstvenem besedilu, nato pa njene zapiske umesti v kompleksen svet motiva lisice na Kitajskem in Japonskem, ki je neločljiv preplet ljudske religioznosti, folklornih elementov in literarnih pripovedi klasičnih besedil. V zadnjem delu sledi analiza podobe lisice v objavljenih kratkih zgodbah Alme Karlin z vzhodnoazijsko temo. Omembe lisic pogosto služijo umestitvi dogajanja v konkreten geografsko-kulturni prostor, medtem ko zgodbe, ki so spletene okoli lisičjih duhov, te predstavljajo skozi klasične literarne motive nezemeljskih lepotic, ki zapeljejo mladega moškega, ga obnorijo in mu posrkajo življenjsko energijo, da se znajde na robu smrti.