No abstract

Članek obravnava pouk sodobne zgodovine v osnovnih in srednjih šolah v socialistični Sloveniji/Jugoslaviji na podlagi sistematičnega pregleda in analize učnih načrtov in zgodovinskih učbenikov med letoma 1945 in 1990. Raziskava se osredotoča na politično rabo zgodovine kot enega ključnih instrumentov legitimizacije komunistične oblasti. Glavne legitimizacijske točke so bile narodnoosvobodilni boj, antifašizem in socialna revolucija ter koncept reševanja nacionalnega vprašanja, tj. načelo bratstva in enotnosti, po sporu z Informbirojem in odmiku Jugoslavije od Sovjetske zveze pa sta se med zgodovinskimi kanoni zasidrala tudi Titov upor Stalinu ter samoupravljanje in neuvrščenost kot specifiki jugoslovanskega socializma.

Članek obravnava poskuse dialoga med krščanstvom in marksizmom v socialistični Sloveniji v prvem desetletju po drugi svetovni vojni, ko so bili odnosi med državo in Katoliško cerkvijo najbolj zaostreni in je bilo javno delovanje katoliških intelektualcev skoraj onemogočeno. Osredinja se predvsem na prosocialistično usmerjene duhovnike, zbrane v Cirilmetodijskem društvu katoliških duhovnikov in okoli revije Nova pot, takrat edine slovenske revije, ki je objavljala teološke članke in v kateri so lahko katoliški intelektualci predstavljali svoja stališča. Analiza njihovih razmišljanj ponuja vpogled ne le v srečanje med največjo evropsko religijo in velikim sekularnim narativom 20. stoletja, temveč tudi v konkretne politične, ideološke in intelektualne dinamike v postrevolucionarni Sloveniji, ki se kažejo v veliko bolj kompleksni in protislovni podobi, kot je veljalo doslej.Eden najprodornejših piscev v Novi poti je bil teolog in filozof Janez Janžekovič, ki je v prvi polovici petdesetih let objavil serijo člankov, s katerimi je poskušal spodbuditi razpravo o odnosu med državo in Katoliško cerkvijo ter iskal možnosti za dialog med krščanstvom in marksizmom s prepoznavanjem skupnih točk med etikama, v katerih se vladajoča ideologija in krščanstvo ne bi samo srečala, ampak tudi sodelovala. Janžekovič je zagovarjal socializem, vendar je zavračal njegovo udejanjanje na znanstveni podlagi dialektičnega materializma, saj je menil, da vsaka ideologija z nekaj ekstrapolacije prehaja v vero in da nobena ni ekskluzivno znanstvena. V člankih je načenjal tudi aktualna vprašanja odnosa med državo in Katoliško cerkvijo. Zavzemal se je za brezpogojni dialog in pozival k ureditvi medsebojnih odnosov, pri čemer je bil kritičen tako do nepopustljivosti cerkvenih kot državnih oblasti.Maloštevilna, toda intelektualno propulzivna skupina katoliških intelektualcev, ki so zavračali cerkveno dikcijo o nezdružljivosti krščanstva in socializma, je predstavljala izziv in grožnjo ne samo uradni doktrini Katoliške cerkve, temveč tudi komunistični oblasti. Toda prosocialistično usmerjeni katoliški intelektualci so bili dejansko brez moči in brez vsakega institucionalnega zaledja: cerkvene oblasti so njihovo spogledovanje s socializmom in poskuse iskanja dialoga z marksizmom zavračale, vladajoči režim pa jih je namerno spregledal in preslišal, saj bi uresničitev političnih potencialov krščanskega socializma ogrozila ideološko in politično hegemonijo komunistov. Soočeni s pričakovanji socializmu naklonjenih katoliških intelektualcev so se politični voditelji še bolj utrdili v svojih rigidnih stališčih ter potisnili možnosti za dialog med marksisti in kristjani za skoraj dve desetletji v prihodnost.

No abstract

No abstract