Glasbeno delo čitalnic na Slovenskem do ustanovitve Glasbene matice (1848 - 1872)

Izvleček : Josef Zöhrer (1841-1916 je v slovenski muzikološki misli zapisan kot pianist, učitelj, dirigent in ravnatelj ljubljanske Filharmonične družbe, njegovo skladateljsko delo pa je bilo iz različnih vzrokov prezrto. V članku so predstavljene njegove klavirske miniature, objavljene med letoma 1898 in 1904 pri leipziških založbah C. F. Kahnt Nachfolger in Fr. Kistner. Te so bile ob izidu opažene in pozitivno sprejete. Ob podrobnejši preučitvi teh skladb se kaže, da so, čeprav danes pozabljene, dobro služile svojemu namenu in bi jih bilo zato potrebno vzeti iz pozabe.Abstract : Josef Zöhrer (1841-1916 is remembered in Slovenia as a pianist, teacher, conductor and musical director of Ljubljana's Philharmonische Gesellschaft (Philharmonic Society), but his compositional oeuvre has for various reasons remained overlooked. The article sheds light on his piano miniatures, which were issued between 1898 and 1904 by the Leipzig-based publishing houses C. F. Kahnt Nachfolger and Fr. Kistner, and were noticed and well received on their release. Closer examination reveals that these compositions, though today forgotten, serve their purpose well and deserve to be rescued from oblivion.Klavirska miniatura je v zgodovini klavirske glasbe 19. stoletja prepoznana kot slogovno pomembna preusmeritev od dotlej prevladujoče sonate in variacijske oblike, 1 Robert Schumann pa kot snovalec novih glasbenoestetskih in kompozicijskih zgledov. 2 Vpliv Schumannovih karakternih skladb na slog pisanja za klavir je bil daljnosežen, po moči edino primerljiv z vplivom, ki so ga prej imele Beethovnove skladbe. Da je njegov klavirski stavek desetletja vplival na skladatelje različnih narodnosti in izobrazbe, je že leta 1924 ugotavljal Herbert Westerby v svoji knjigi The History of Pianoforte Music (Zgodovina klavirske glasbe). V posebnem poglavju, posvečenem delom Schumannovih naslednikov, Westerby omenja tudi klavirske skladbe Josefa Zöhrerja , nekdanjega učitelja in ravnatelja ljubljanske Filharmonične družbe. Zöhrer je naveden med imeni drugih, Razprava je nastala v okviru raziskovalnega programa »Raziskave slovenske glasbene preteklosti« (P6-0004), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

Fenomen izvirne, institucionalno podprte poljudne »glasbe za rabo« oziroma kriteriji njene uporabne vrednosti v slovenski glasbeni kulturi druge polovice 19. stoletja doslej niso bili podrobneje obravnavani. Glavni vzrok za bolj ali manj enotno obravnavo izvirne slovenske ustvarjalnosti v zgodovinskih zapisih je njen količinski minimum. Razvoj slovenske glasbe je v obravnavanem obdobju zamujal do te mere, da sta v izvirni ustvarjalnosti sovpadla oba tipa glasbe, institucionalno podprta poljudna glasba »v ljudskem duhu« in množično razširjena popularna glasba.Zaradi specifičnosti slovenske glasbene situacije v drugi polovici 19. stoletja, kvantitativnega in kvalitativnega ustvarjalnega manjka, odsotnosti zvrstne in žanrske različnosti in raznovrstnosti, je imela t. i. »glasba za rabo«, 1 se pravi glasba, katere produkcija 1 Glede na posamezne vidike glasbeno »uporabnega« npr. recepcijski, komunikacijski, potrošni vidik, bi morda veljalo uporabljati tudi nekatere slovenske prevode strokovnih terminov kot so »GLASBA ZA RABO« KOT DRUŽBENOZGODOVINSKI pOjAV V DRUGI pOLOVICI 19. STOLETjA NA SLOVENSKEM NATAŠA CIGOJ KRSTULOVIĆ Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana Izvleček: Institucionalno podprta, uveljavljena in množično razširjena glasba, t. i. »glasba za rabo«, je imela na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja hibriden značaj. V vseh ozirih preprosta glasba »v ljudskem duhu« je bila ponavljajoč vsebinski in oblikovni vzorec, ki je bil posledica zunajglasbenih dejavnikov in pomanjkljive glasbene izobrazbe. Ključna pri priznavanju meril njene uporabne vrednosti je bila recepcija. V oziru razumevanja normativnega pomena uporabne vrednosti se kažejo ključni etnični, zgodovinski, socialni vzročniki, med katerimi sta bili sredi 19. stoletja v ospredju konservativna, družabno-patriarhalna kulturna politika in socialna nediferenciranost.

Izvleček: Recepcija izvirnih samospevov v drugi polovici 19. stoletja na Slovenskem je temeljila na vzorcu, ki se do konca stoletja ni bistveno spremenil. Na sprejemanje glasbe, njeno učinkovanje in vrednotenje je negativno vplivala čitalniška ideologija. Recepcija je recipročno vplivala zaviralno tudi na kompozicijsko-tehnični in stilni razvoj zvrsti.

Himna se je v sedanjem splošno uveljavljenem pojmovanju utrdila kot pesem, ki služi počastitvi države ob pomembnih državnih dogodkih in drugih svečanostih. 1 Poleg grba in zastave je himna eden izmed treh uradnih državnih simbolov, zapisana je kot ustavna kategorija, njena vsebina in oblika ter raba so podrobno določene z zakonom. Slovenska himna Zdravljica je ena najmlajših državnih himen, pa vendar ima zanimivo in dolgo zgodovino. Od njene uglasbitve mineva letos natanko sto let. Čeprav zaradi svoje preproste glasbene strukture doslej ni prebudila posebnega zanimanja muzikološke stroke, pa je okrogla obletnica priložnost za predstavitev njenega pomena skozi zgodovino recepcije. Ne nazadnje tudi večina drugih državnih himen nima večje umetniške vrednosti in je njihova vrednost sorazmerna z njihovo funkcijo. De musica disserendaI/1-2 • 2005 • 11-2 1 Pojem himna je v Enciklopediji Slovenije opisan kot »vsaka slavilna pesem z zanosno dikcijo« in se nanaša na cerkvene, narodne, državne, mednarodne in druge himne. Gl. Kajetan Gantar, Himna, Enciklopedija Slovenije 4, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1990, str. 32. Muzikološka literatura obravnava hvalnice v povezavi z glasbo. Glede na rabo, ki se je manifestirala skozi tisočletno zgodovino njihovega obstanka, sta ločena pojma himnus in himna. V leksikonu Glasba je himnus pojasnjen: »[…] v gr. antiki hvalnica različnim bogovom ali junakom, v starokršč. obdobju hvalnica bogu […]«. Himna je razložena kot »slavnostna, vznesena pesem, ki izraža zavest idejne, narodne in državne ipd. pripadnosti«. Gl. Glasba, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1981, str. 107. HImnA kot sImbol nARodA: pRemIslek ob stoletnIcI nAstAnkA pRemRlove ZDravice NATAŠA CIGOJ KRSTULOVIć Znanstvenoraziskovalni center SAZU izvleček: Čeprav je bila Zdravljica kot slovenska himna zakonsko določena šele pred poldrugim desetletjem, ima dolgo in zanimivo zgodovino. Primerjava Zdravljice z drugimi državnimi himnami pokaže nekaj posebnosti, ki izvirajo iz značilnosti njene besedne in glasbene vsebine ter njune povezave. Namen razprave je prikazati slovensko himno kot politični, glasbeni in literarni simbol naroda skozi njeno zgodovino recepcije.