No abstract

Razprava analizira preambulo apostolske konstitucije Veritatis gaudium o cerkvenih univerzah in fakultetah, v kateri papež Frančišek podaja temeljne usmeritve cerkvenih in teoloških študijev v sodobnem kriznem času, za katerega sam meni, da ni doba sprememb, ampak sprememba dobe. Na mesto mojzesovske dobe stopa nova, digitalizirana, globalizirana doba. S tem se spreminja vloga teologije, ki se iz središča kulture seli na njeno obrobje, posledično pa se spreminja tudi podoba, ki jo je imel človek sam o sebi. V našem mojzesovskem izročilu je človek sebe razumel v teološki perspektivi kot ustvarjenega po Božji podobi. To humanistično izročilo stoji sedaj pred izzivi novih tehnologij, ki napovedujejo dobo post-resnice, post-ali trans-humanizma. V tej antropološki krizi je poslanstvo teologije, da z obrobja, na katerega jo je skupaj s humanističnim izročilom porinila nova tehnološka kultura, oznanja novi, bratski humanizem, ki daje besedo tudi najbolj obrobnim. Izhaja iz predpostavke svobode posameznika in posamičnih kultur, tudi tehnološke, svoje poslanstvo pa vidi v tem, da v duhu dialoga sodobno kulturo dela dojemljivo za resnico evangelija, ki človeka postavlja za cilj kulture, katere glavni elementi so iskanje resnice, dialog, upanje, celovitost in povezanost. To je temeljni cilj teološkega uma v sodobnem svetu.

Prispevek prinaša pregled razvoja teološkega študija v Ljubljani od njegovih začetkov v Jezuitskem kolegiju (1619) in v okviru Univerze v Ljubljani (1919), katere soustanoviteljica je bila tudi Teološka fakulteta. Študij teologije je bil prvi organiziran visokošolski študij v Ljubljani, ki je ustvaril okvir za poznejši nastanek in razvoj drugih znanstvenih disciplin. Posebno pomembno vlogo so imeli profesorji teologije pri ustanovitvi in predvojnem razvoju Univerze v Ljubljani. Po vojni je bila Teološka fakulteta štirideset let izključena iz Univerze in iz javnega prostora. V Univerzo je bila ponovno vključena leta 1992. Teološki študij, ki je znanstveno preučevanje vere, je bil vedno odprt tudi v vsakokratno kulturno, družbeno in politično okolje, ki ga je kritično sooblikoval in izboljševal. S svojim specifičnim epistemičnim statusom ima teologija tudi danes nenadomestljivo funkcijo na družbeno-kulturni, na cerkvenostno-duhovni in na etično-politični ravni.

Eksodus -matrica razodetja Exodus -The Matrix of RevelationPovzetek: Prispevek 1 analizira in sintetizira delo Jana Assmanna Eksodus: revolucija starega sveta (2015), ki velja za eno temeljnih sodobnih raziskav o vplivu Eksodusa (2 Mz) na moderno kulturo. To delo Eksodusa ne obravnava z zgodovinskega vidika, temveč z vidika njegovega semantičnega potenciala in zgodovine učinkovanja na naše izročilo. Njegova teza je, da Eksodus predstavlja ,prapok modernosti' in da sodobna kultura na pragu digitalne ere še vedno stoji na ,mojzesovskih temeljih'. V Eksodusu se namreč vzpostavi nova oblika religije, religija razodetja, ki temelji na zavezi. Ta ima za posledico nov odnos med Bogom in človekom, ki ga predstavlja potujoči shodni šotor: v njem se Bog naseli sredi svojega potujočega ljudstva. Druga pomembna novost Eksodusa pa je teologizacija prava, ki je imela za posledico propad stare bližnjevzhodne sakralne države in je pripravila pot modernizaciji, katere temeljna vrednota je svoboda.

Spreobrnjenje želje v luči mimetične teorije 1 Conversion of Desire in the Light of Mimetic TheoryPovzetek: Prispevek obravnava Girardovo idejo spreobrnjenja mimetične želje.Človek dolguje svoj nastanek in razvoj mimetični želji, ki ga vodi v konflikte in vojne, v moderni dobi pa tudi v apokaliptično nevarnost. Mimetična želja je relacijska -kopija željá drugih ljudi, čeprav sama živi v iluziji, da so njene želje neodvisne. To jo vodi v rivalstvo z drugimi, v nasilje, ki pa v moderni dobi nima nadzornih mehanizmov, ki bi nasilje iz skupnosti odvajali. To postavlja človeštvo pred alternativo: ali apokaliptično uničenje ali odpoved mimetični želji. Po Girardu je apokaliptično nevarnost prepoznal Hölderlin -in odgovor nanjo dobil v Jezusu Kristusu, v katerem je prepoznal odpoved mimetizmu. Mimetizem je nemogoče premagati, mogoče pa se mu je odpovedati. To dokazujejo veliki modreci in duhovni učitelji, načeloma pa je tega zmožen vsak.