The Gorica Hills (Slovene Goriška brda and also Brda) represent a part of the hilly cultural landscapes in the northern Mediterranean. Because of the historical development of the states, the Gorica Hills are situated on the Slovenian western border. The Gorica Hills have been a synonym for a cultivated landscape since the Middle Ages. New studies have changed the pre-existing belief that the cultivation method and crop types have not changed through the centuries, except for the introduction of corn and potatoes. However, detailed descriptions of the cultivation methods and the types of predominant crops in the cadastre show that during the nineteenth century, and especially in the period after World War I, the cultivation method of the vine and the types of crops, in fact, changed significantly. At this point, the nineteenth century can be seen as the period of the final introduction of corn and potatoes. Thus, the cultural landscape of the Gorica Hills is the result of the responses to inside and outside economic and cultural pulses. The paper will point out the advantages of the land cadastre reports that were used in the reconstruction of the cultural landscape. It will also present the questions that have remained unanswered and are left open for further research.

UvodKot ugotavljajo raziskovalci agrarne zgodovine, so bili v zahodnem slovenskem prostoru kmečki obrati po obsegu večinoma skromni, razen v višjih legah, kjer so obsegali tudi velike travnate površine. Na kraških površinah so bili za kmetovanje neugodni pogoji, alpski prostor je pestilo pomanjkan je orne zemlje (Panjek 2014, 200). Raziskava poskuša ugotavljati, kakšno je bilo stanje v majhnem, za današnje slovensko ozemlje najskrajnejšem zahodnem delu v Goriških brdih. Goriška brda (tudi Brda), ki se razprostirajo na gričevnatem zemljišču, so del geografskega območja Posočja na meji med Slovenijo in Italijo. Naravno so omejena z visokim slemenom Korade (812 m) na severu, vzhodna meja je sleme med Korado in Sabotinom (609 m), ki Brda ločuje od spodnje doline reke Soče, na zahodu teče naravna meja po reki Idriji (Iúdrio), preko katere se začne Furlanska nižina (Pavlovec 1999, 9). Gričevnato pokrajino sestavlja pretežno fliš, nekaj je apnenca. Na podnebje v Goriških brdih vpliva le 20 km oddaljeno Jadransko morje. Severna slemena jih varujejo pred hladnimi severnimi vetrovi in ker so bolj izpostavljena proti jugu in zahodu, jih greje in vlaži topel jugozahodni veter (Rutar 1997, 37 Za obdobje prve polovice 19. stoletja je za Brda značilen nizek demografski prirast in s tem povezane majhne jedrne družine. Na podlagi izraču-na števila prebivalstva in števila družin, ki jih navajajo elaborati franciscejskega katastra, je v posamezni družini v katastrski občini Števerjan živelo 5,3, v katastrski občini Cerovo 4,5, v katastrski občini Šentmaver 6,5 ter v katastrski občini Pevma 6,7 oseb (ASG, CS, Cerou, Piuma, San Floreano, San Mauro). Elaborat za Kojsko, Brestje in Hum (AST, CF, San Martino) ne navaja števila družin, tako da ne moremo izračunati števila članov na posamezno družino. Tako navajamo podatke iz statističnega popisa iz leta 1845, ki ga je naredila goriška Kmetijska družba. V kojščanskem okolišu, ki ga je sestavljalo 14 katastrskih občin, je živelo 4.899 moških in 4.979 žensk. Živeli so v 1.917 gospodinjstvih. Tako je bilo v gospodinjstvu v povprečju 5,2 oseb (Fanfani 1979, 426). Manjša povprečna velikost družin je bila, kot bomo v nadaljevanju pokazali, povezana z območji, kjer je bilo več zakupnikov, in manjšimi kmečkimi obrati.Za Brda je bila tipična usmeritev v proizvodnjo in prodajo vina, ki je pomenila obdelovanje zemljišča v obliki teras. Terasirana pokrajina, oblikovana zgolj z ročnim delom, in usmeritev v vinogradništvo, ki je ena delovno najintenzivnejših panog, je zahtevala ogromen vložek dela. Hkrati je sredozemska klima, za katero je značilna celoletna vegetacija, pomenila možnost gojenja različnih sort sadja in zelenjave.