Vermaht je bil kot organizacija soodgovoren za številne zločine v času nacizma, saj je veljal za jekleni temelj režima. Nemškim vojakom je bilo ukazano, da v boju proti partizanom ne smejo pokazati nikakršne dobrodušnosti, ampak sovraštvo, superiornost ter smisel za neusmiljeno izkoreninjenje komunistov. Kakšna je literarna podoba nemškega častnika, ki je med drugo svetovno vojno deloval na slovenskem ozemlju? Odgovor na to vprašanje bom skušal najti pri treh slovenskih pisateljih (Miško Kranjec, Tone Svetina in Drago Jančar), ki so se tega podjetja lotili v različnih časovnih obdobjih. Vsem pa je skupno, da so opisovali dogodke v zadnjih letih vojne, torej po italijanski kapitulaciji, ko je na našem ozemlju prišlo do koncentracije nemškega vojaštva. Kranjčev poročnik Otto Wutte je del njegove nedokončane tetralogije Za svetlimi obzorji, Svetina svojega majorja Helmuta Wolfa vpelje v romanu Ukana, Jančar pa v romanu In ljubezen tudi opiše lik Obersturmbannführerja Ludwiga Mischkolniga.

Lani se je uredništvo revije Ars et humanitas odločilo, da letošnjo številko posveti Evropi. Veseli nas, da so se vabilu k sodelovanju odzvali skoraj vsi povabljeni tuji in domači raziskovalci. Yves Chevrel v svoji razpravi, ki jo je predstavil tudi februarja letos na Festivalu zgodb Fabula v Cankarjevem domu, razmišlja o Evropi z gledišča prevajanja: Evropa je celina prevajanja, prevod pa nas povezuje, četudi Francozi s sintagmo »invazije barbarov« označujejo pojav, ki ga slovensko in nemško zgodovinopisje imenujeta »preseljevanje narodov«. Miloš Zelenka v svojem prispevku osvetljuje minimalistični in maksimalistični koncept pojma Srednja Evropa v literarnem diskurzu 20. stoletja. Razprava Anne Zelenkove se osredinja na skoraj pozabljeno delo Das Slawenthum und die Welt der Zukunft (Slovanstvo in svet bodočnosti) L’udovíta Štúra, v katerem se pojavlja zelo zanimiva delitev na evropski materialistični Zahod (Nemci, Čehi) in evropski duhovno-zgodovinski Vzhod (Slovaki, Rusi). V nadaljevanju pa se razpravljavci dotikajo evropske problematike še na drugih področjih. Gregor Pompe se v svojem članku sprašuje, ali obstaja evropska glasba, in odgovarja pritrdilno. Martina Ožbot in Oliver Currie pa orisujeta nekaj potez današnje Evrope s stališča njenih jezikov. V zadnjem tematskem prispevku pa Jernej Zupančič ugotavlja, da bodo meje obstajale tudi v prihodnje. Mit Evrope in stvarnost Evrope pač nista vedno identična, kar najbrž dokazuje tudi naše štiriletno bivanje pod evropskimi zvezdami.

Lani se je uredništvo revije Ars et humanitas odločilo, da letošnjo števil-ko posveti Evropi. Veseli nas, da so se vabilu k sodelovanju odzvali skoraj vsi povabljeni tuji in domači raziskovalci.