No abstract

The main objective of the present research was to explore students’ experiences of emergency remote teaching during the Covid-19 pandemic. Specifically, we were interested in how strategies for coping with an emergency situation, learning strategies and positivity relate to this experience. A total of 337 university students participated in the study. The data were collected with an online questionnaire. The results show that students used more adaptive coping strategies (positive reappraisal, acceptance and refocus on planning) and fewer maladaptive strategies (blaming others, catastrophising). Furthermore, students reported the frequent use of two self-regulated learning strategies, i.e., environment structuring and goal setting, and the less frequent use of task strategies. Self-regulation and positivity explained a total of 40% of the variance of the students’ experience during the pandemic. Important predictors for more constructive experience were the frequent use of goal setting and environment structuring strategies, more pronounced positivity, and less frequent use of the catastrophising coping strategy. The research findings contribute to a better understanding of students’ emergency remote teaching and learning experience during the pandemic and its correlates. Moreover, the findings could enable academic staff to focus on the essential elements when supporting students to cope with the pandemic.

Oddelek za temeljni pedagoški študij, Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani 2 Oddelek za psihologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani Povzetek: Namen pričujoče raziskave je bila retrospektivna vzdolžna analiza sprememb v intelektualnem delovanju pri posameznikih z motnjo v duševnem razvoju (v nadaljevanju MDR), ki so oz. so bili vključeni v Center za usposabljanje, delo in varstvo (v nadaljevanju CUDV) Dolfke Boštjančič Draga. Razvoj posameznikov z MDR se razlikuje od razvoja posameznikov s tipičnim razvojem, saj pri teh posameznikih pogosteje opazimo regresije in nihanja v razvoju. Odvisen je od tipa in obsega osnovne motnje v duševnem razvoju ter komorbidnih zdravstvenih in psihopatoloških stanj. V raziskavo je bilo vključenih 30 posameznikov z zmerno (21) in težjo (9) MDR, ki so bili preizkušani v treh različnih časovnih obdobjih s pripomočkom za merjenje intelektualnih sposobnosti (Valentine test inteligentnosti) z namenom pridobitve vpogleda v razvojne trende spoznavnih sposobnosti proučevane skupine. Skupinska analiza je pokazala statistično značilno izboljšanje dosežkov na merjenem konstruktu med prvim in drugim obdobjem in doslednost med drugim in tretjim preizkušanjem. Dosežki so v času ostali relativno stabilni. Rezultati nakazujejo, da intelektualni razvoj pri posameznikih z MDR poteka po vzporednem modelu razvoja, ki predvideva progresivne spremembe na področju intelektualnega delovanja do 20. leta, nato sledi obdobje doslednosti in upad okoli 60. leta. Predstavljene so tudi omejitve raziskave ter predlogi za nadaljnje raziskovanje.

Uvod Mentalne reprezentacije lahko opredelimo kot strukture, ki se oblikujejo v procesu ustvarjanja pomena pojmov v naših mislih s pomočjo jezika. Omogočajo nam organizacijo in klasifikacijo pojmov glede na kompleksne odnose med njimi ter predstavljajo povezovalni člen med pojmi in jezikom v določeni kulturi (Hall, 1997). Reprezentacije konstruiramo skozi učenje; izgrajujemo svoj mentalni svet v smislu pojmovnih zemljevidov in hkrati tudi jezik, s katerim se sporazumevamo na ravni osebnih pomenov med pripadniki iste skupine ali kulture, na splošno v življenju in v stroki. Različni kognitivni in afektivni dejavniki (npr. zaznave, pojmovne reorganizacije, stališča) vplivajo na mentalne reprezentacije v smislu njihovega mogočega spreminjanja, pa tudi različnih izkrivljanj (Carbon in Hesslinger, 2013). Mentalne reprezentacije učiteljev, ki opisujejo strokovne pojme, s katerimi učitelji dnevno operirajo besedno ali nebesedno, izhajajo iz njihovih izkušenj in rezultatov njihovih interakcij z okoljem (Sternberg, 2008). Učitelji ključno prispevajo k izobraževalni izkušnji učencev (Swanson in Lord, 2013) in imajo na njihove dosežke pomembnejši vpliv kot kateri koli drugi dejavnik (Flynt in Brozo, 2009). Njihova stališča obsegajo osebne oz. subjektivne teorije poučevanja in učenja ter subjektivne teorije

Povzetek: Poučevanje, ki temelji na empiričnih dokazih in ne le intuitivnih praksah, učiteljem omogoča, da svoje učne metode in poučevalne pristope kakovostno načrtujejo, izvajajo in nadalje razvijajo ter tako učencem nudijo učinkovito podporo pri učenju v specifičnih učnih kontekstih. Pretekle raziskave kažejo, da imajo stališča učiteljev na splošno pomemben vpliv na njihovo pedagoško delo, vendar je področje specifičnega odnosa učiteljev do empirično podprtega poučevanja še skromno raziskano. Namen te raziskave je zato ugotoviti, kakšna so stališča prihodnjih učiteljev in učiteljev ekspertov do raziskovanja in uporabe raziskovalnih izsledkov v poučevalni praksi. V raziskavi so sodelovali študenti drugega letnika univerzitetnega študijskega programa Razredni pouk na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani (n = 181) in njihovi mentorji, učitelji praktiki (n = 181). V okviru mešanega raziskovalnega načrta so udeleženci izpolnili samoocenjevalni vprašalnik o odnosu do raziskovanja na področju izobraževanja. Poleg tega so odgovorili tudi na dve vprašanji, ki sta bili povezani z izvedbo študentskega raziskovalnega projekta na šolah. Rezultati so pokazali, da imajo prihodnji učitelji in učitelji eksperti podobno visoka pozitivna stališča na področju zaznanih potreb in pomembnosti raziskovanja, na področju zaznane uporabnosti raziskovalnih spoznanj za poučevanje pa imajo prihodnji učitelji statistično značilno bolj pozitivna stališča kot učitelji eksperti (d = 0,52).