Osrednji simboli v Cankarjevem romanu Hiša Marije Pomočnice

Abstract

Raziskovala sem osrednje simbole v Cankarjevem romanu Hiša Marije Pomočnice, ki v preteklosti še niso bili sistematično analizirani. Preplet več literarnih smeri in stilov v Cankarjevem romanu, tj. realizma, naturalizma, dekadence in simbolizma, sem imenovala sinkretični simbolizem, (simbolistična) ujemanja različnih zaznav ter čutnih in čustvenih vtisov, usmerjenih k duhovnemu doživljanju sveta, pa simbolistični simboli. Obravnavala sem naslednje simbole: bolnica, otroški kolektiv, vrata, bela barva, Kristus, oči. Ti so večpomenski, tako kot na primer Kristus, ki je kot vrata vstopni simbol v roman, v katerem so izpostavljene velike mirne oči kot zrcalo duše, medtem ko Kristus--reformator na koncu romana opozarja na krivičnost družbenih razmer. To uspešno kritizira tudi patološka seksualnost v podobi posilstva, pedofilije, incesta in prisilnega voyerizma, značilna samo za nemoralne bogate meščane.

Zgodbe, ki nas pišejo: izmišljene zgodbe, kako jih beremo in kako nas spreminjajo

“…Slednji namreč zaznavanje že povsem v skladu z intenco Susan Sontag vključijo v enega od korakov interpretiranja, obenem pa zaznavanje -kakor je tudi namen nevrokognitivne literarne vede -ni pojmovano več kot afektivni monolit, temveč kot skupek raznolikih telesnih procesov doživljanja. Za sodobnejši pregled teorij interpretiranja in sodobnejši pogled na literarno interpretacijo glej Zupan Sosič, 2014. Nevrokognitivna literarna veda raziskuje, kako se skozi branje literarnih besedil kažejo načini, na katere tudi zgodovinska, družbena in celo naravna dejstva za posameznika v določenem zgodovinskem času nekaj pomenijo šele na ozadju njegovega čustvenega, telesnega in miselnega doživljanja.…”