Silver fir (Abies alba Mill.) ectomycorrhiza across its areal -a review approachSilver fir is a long-living ecologically valuable and indigenous conifer species. In temperate forests it is considered as a ˝stabilization tree species˝. Currently, knowledge of silver fir ectomycorrhiza community is manly based on morphological-anatomical description of ectomycorrhizal fungi and their fruiting bodies. Only recently few studies were published in which authors identified ectomycorrhizal symbionts of silver fir with an aid of molecular (DNA-based) markers. We analysed the silver fir ectomycorrhiza diversity and species richness from different geographic areas and stand types. From all together nine original studies we calculated average species richness as well as a Bray-Curtis similarity index. The highest species diversity was observed in studies where a combination of morphological-anatomical and molecular approaches were used for identification. Bray-Curtis similarity index indicated highest dissimilarity of the southern sites comparing to other areas. We correlated the observed outcome to differences in soil conditions, climate, and only basic identification approach.Keywords: Silver fir, ectomycorrhiza, literature review, community composition, site conditions, species diversity, species richness
IZVLEČEK Ektomikorizni simbionti bele jelke (Abies alba Mill.) na naravnem območju razširjenosti -pregledBela jelka je vednozelena drevesna vrsta, ki ima v naravnih gozdovih ekološko pomembno vlogo, saj velja za stabilizacijsko drevesno vrsto. Podatki o ektomikoriznih simbiontih bele jelke pretežno temeljijo na morfološko-anatomskih opisih ektomikoriznih gliv in njihovih trosnjakov. Šele v zadnjih letih je bilo objavljenih nekaj študij, v katerih so avtorji združbo ektomikoriznih gliv bele jelke analizirali z molekularnimi pristopi. V preglednem članku smo analizirali rezultate pestrosti ektomikorize bele jelke z devet lokacij in preračunali povprečne vrednostmi vrstne pestrosti ter Bray-Curtisov indeks podobnosti združb. Največjo vrstno pestrost smo ugotovili za vzhodni del areala bele jelke. Poleg ugodnih rastiščnih razmer k temu predvidoma doprinesejo tudi kombinacija uporabljenih metod za identifikacijo. Bray-Curtisov indeks podobnosti združb kaže, da med zastopanimi regijami znotraj areala (centralna, vzhodna in južna) po vrstni sestavi najbolj odstopajo rastišča v južnem arealu bele jelke. Odstopanja vrstne sestave lahko povežemo z razlikami v pH tal, s tipom tal in s toplejšo, za belo jelko manj primerno klimo.Ključne besede: bela jelka, ekomikoriza, pregledni članek, združba ektomikorize na jelki, rastišči pogoji, bogastvo vrst, vrstna pestrost