V prispevku sem predstavila zgodovinski razvoj koncepta samoupravljanja iz političnoekonomske teorije, kot so ga utemeljili utopični socialisti in anarhisti, na primer Pierre Joseph Proudhon (Kaj je lastnina?, 1890), v našem prostoru pa krščanski socialist Andrej Gosar leta 1935 v knjigi Za nov družbeni red. Edvard Kardelj (Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja, 1979) je bil nato tvorec zakonodaje, ki je uvedla samoupravljanje v SFRJ v začetku 50. let 20. stoletja. Analizirala sem specifične okoliščine, ki so botrovale odločitvi za uvedbo samoupravljanja v SFRJ, ter razloge za njegov neuspeh oziroma prekinitev implementacije z razpadom Jugoslavije v začetku 90. let. Ocenila sem vpliv jugoslovanskega modela samoupravljanja na druge politične skupnosti v svetu do danes in kaj od tega koncepta je v sodobnosti ostalo oziroma oživelo v Sloveniji.V prispevku sem poskusila odgovoriti na naslednja vprašanja: Zakaj delavsko samoupravljanje v socialistični Sloveniji oziroma Jugoslaviji ni uspelo? Kako je mogoče koncept samoupravljanja misliti in reaktualizirati v sodobnem slovenskem politično-ekonomskem kontekstu? Ali avtonomizem, ki je ena izmed teoretskih podlag samoupravljanja, lahko konstituira učinkovito alternativo oziroma grožnjo neoliberalnemu globalnemu kapitalizmu?

In the paper we attempt to address principal issues of political history as part of the political science curriculum today, ranging from 'what to teach' to 'how to teach'. Assuming the necessity in contemporary information society of selecting information rather than only accessing it, we propose approaches, such as topics networking, to create political arguments by using historical facts. We also propose successfully tested teaching methods, such as facilitation and hermeneutical procedure, aimed at upgrading lecturer-student interaction and equipping students with precious communication skills

V prispevku sem predstavila zgodovinski razvoj koncepta samoupravljanja iz političnoekonomske teorije, kot so ga utemeljili utopični socialisti in anarhisti, na primer Pierre Joseph Proudhon (Kaj je lastnina?, 1890), v našem prostoru pa krščanski socialist Andrej Gosar leta 1935 v knjigi Za nov družbeni red. Edvard Kardelj (Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja, 1979) je bil nato tvorec zakonodaje, ki je uvedla samoupravljanje v SFRJ v začetku 50. let 20. stoletja. Analizirala sem specifične okoliščine, ki so botrovale odločitvi za uvedbo samoupravljanja v SFRJ, ter razloge za njegov neuspeh oziroma prekinitev implementacije z razpadom Jugoslavije v začetku 90. let. Ocenila sem vpliv jugoslovanskega modela samoupravljanja na druge politične skupnosti v svetu do danes in kaj od tega koncepta je v sodobnosti ostalo oziroma oživelo v Sloveniji.V prispevku sem poskusila odgovoriti na naslednja vprašanja: Zakaj delavsko samoupravljanje v socialistični Sloveniji oziroma Jugoslaviji ni uspelo? Kako je mogoče koncept samoupravljanja misliti in reaktualizirati v sodobnem slovenskem politično-ekonomskem kontekstu? Ali avtonomizem, ki je ena izmed teoretskih podlag samoupravljanja, lahko konstituira učinkovito alternativo oziroma grožnjo neoliberalnemu globalnemu kapitalizmu?

Tekst preispituje potencijal primordialnih društvenih formi – kao oblici otpora iz postkolonijalnih i subalternih studija – za razumijevanje suvremenog političkog života u post-jugoslovenskom regionu. Premisa istraživanja jest da je predstavnički demokratski sustav nije univerzalno prihvatljiv model, te da je on jedan oblik zapadne (političke i epistemološke) dominacije centra nad periferijom. Na tom osnovu postavlja se pitanje koliko je standardni zapadni model predstavničke demokracije doista prenosiv u zapadno-balkanska društva sa specifičnim političkim tradicijama i, posledično, koliko i na kakav način te političke tradicije utječu na „uvezeni“ zapadni demokratski model. A glavna je teza da povijesne forme društvenih praksi i odnosa, koje su autentične na tom prostoru, predstavljaju mogućnost reinterpretacije demokratskog sustavnog modela, pa i epistemološku emancipaciju. U tu svrhu sažeto su analizirane (povijesna) župa, naravnoverska zajednica i crkva bosanska.

No abstract