V prispevku je predstavljeno filološko delo dr. Josipa Tominška, enega najvidnejših filologov v zgodovini slovenske filologije, plodovitega ustvarjalca, vsestranskega izobraženca, kulturnega delavca in šolnika. Prispevek temelji na analizi njegovih prispevkov, opisu ozadja njihovega nastanka in predstavitvi pomembnih sočasnih dogodkov, ki so vplivali na šolsko zgodovino na Slovenskem v začetku 19. stoletja, še zlasti pa zgodovino pouka obeh klasičnih jezikov.

No abstract

Ob primerjavi med rimsko in grško literarno bero v 1. st. po Kr. je opazna velika diskrepanca v korist latinskih avtorjev. Vidnejših grških avtorjev je v tem obdobju malo. Med njimi velja omeniti naslednje: Dion iz Pruze z vzdevkom Zlatousti (Hrizostom), govornik in fi lozof (ohranilo se je ok. 80 njegovih govorov); Herod Atik, sofi st in govornik (njegov opus je izgubljen razen spisa O upravljanju države, vendar je Herodovo avtorstvo sporno); Filon Judaj (Aleksandrijski), vplivni grško-judovski fi lozof in avtor številnih fi lozofskih in eksegetskih spisov; stoiški fi lozof Epiktet (ohranjene so štirih knjige njegovih Diatrib »Predavanj«); judovski zgodovinar Jožef Flavij s svojim obsežnim opusom (dela Judovska vojna, Judovske starožitnosti (zgodovina Judov od Adama do l. 66 po. Kr.), Jožefovo življenje (avtobiografi ja in zagovor pred obtožbo delovanja proti rimski državi), O davnini Judov ali Proti Apionu (zagovor Judov, njihove vere in običajev pred obtožbami antisemitov)); Hariton iz Afrodizijade, avtor romana Hajreas in Kaliroa idr. Omeniti velja še avtorje svetega pisma nove zaveze (evangelisti Matej, Marko, Luka in Janez, med apostoli pa velja izpostaviti Pavla).Nasprotno pa je literarna bera na področju rimske književnosti v 1. st. po Kr. izjemno bogata. V tem času ustvarja Tacit; ta se iz navdušenca nad govorništvom (Pogovor o govornikih), biografa (Agrikola) in etnografa (Germanija) iz dela v delo razvija v zrelejšega zgodovinarja in kot tak svoje zgodovinopisne odlike dokaže najprej v Historijah in končno v Analih,

The imperfect tense expresses a continuous past action which is unfinished, as the name itself indicates - im-perfectum. This characteristic accounts for its three uses:a)  pure, durative imperfectb)  iterative imperfect andc)  imperfect de conatu. These uses are best preserved  in Greek but were also used in Latin, where the forms of the old imperfect  disappeared.  In Proto-Germanic,  the IE imperfect, the aorist and the perfect  continue partly in the old perfect  and partly in its counterpart, the preterite,  while, in Proto-Slavonic,  the old imperfect for non­ momentary  actions was replaced  by forms ending in *-ahb.lIn Italic languages, the functions  of the IE imperfect  passed  on into the compounds with  *bh7Jam.