Kaj je kultura?

Abstract

Sedanja gospodarska in družbena kriza je pokazala, kako v temeljih zgrešena je bila znanstvena politika, ki je v zadnjih desetletjih dajala institucionalni okvir znanstvenim raziskovalnim praksam in jih usmerjala. Znanstvena politika je nagrajevala epistemični oportunizem in ideološki konformizem, dosledno je onemogočala raziskovanje pojavov, ki bi lahko kakorkoli zbudili dvom o pravičnosti svobodnega trga in o zagrizenem varovanju zasebne lastnine, zato so bili »vodilni« raziskovalci ob prihodu radikalne gospodarske in družbene krize brez orodij, s katerimi bi lahko analizirali zaskrbljujoče družbene pojave in odprli prostor za alternative. Četudi je bilo te probleme mogoče ves čas že intuitivno opažati in četudi je bilo mogoče že na ravni neposredne »predznanstvene« zavesti domnevati, kako se lahko razvijejo, se jih v uradnih znanstvenih ustanovah preprosto ni spodobilo raziskovati.Prva tarča naših obtožb so ekonomske znanosti. Če spremljamo odzive na ekonomsko krizo, vidimo, da se v polemikah spopadata le dve teoretski šoli, keynesovska in neoliberalna ekonomska teorija, s predlogi ekonomskih ukrepov, za katere se je že pokazalo, da prvi niso učinkoviti, da drugi varujejo le interese kapitalističnega razreda ter da so eni in drugi dolgoročno pogubni. Raziskovalna politika dolga leta pred krizo ni niti za malo odprla vrat raziskovanju, ki bi lahko danes ponudilo izvirne analize in alternative. Slovenija mora zato zdaj hoditi po nasvete k mednarodnim institucijam, ki na vseh koncih sveta vsiljujejo svoje eksperimente in ne prevzemajo odgovornosti, če se pričakovanja ne uresničijo. Znanstvena politika je samo sebe pripeljala v kolonialno odvisnost, ko mora znanje uvažati. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, denimo, napotuje kar na študije OECD in drugih mednarodnih institucij, ker nima svojih analiz o učinkih varčevalnih ukrepov na prebivalstvo.Enako velja za druga raziskovalna področja družboslovja in humanistike. Četudi se zdijo nekoliko bolj oddaljena od vzrokov za krizo, sta znanstvena politika in spontani oportunizem znanstvenikov tudi na drugih področjih po svoje prispevala k ideološki zaslepitvi in sta soodgovorna za poglabljanje krize. Raziskovalci so se, denimo, ukvarjali s kulturno asimilacijo migrantov in z afi rmacijo žensk v parlamentarni demokraciji, ne pa z izkoriščanjem delavk in delavcev. Ukvarjali so se z

Oris problematik v sociologiji kulture

“…Posamezne ideologije (denimo: umetnostni avtonomizem ali blagovni fetišizem) so resda diskurzivna razsežnost svoje materialne eksistence v ideoloških aparatih (denimo: umetnostni avtonomizem ideološko reproducira aparate »ne-institucionalne kulture«; blagovni fetišizem sodi k tako imenovanemu »art system«, ali, širše, h »kreativnim industrijam«), a skoz ideološki boj lahko vplivajo na način, kako se posamezne umetnostne prakse integrirajo v »kompleksno strukturo z dominanto«: tako lahko delujejo na razmerja med posameznimi ideološkimi aparati in s tem na strukturo »kompleksne celote z dominanto« -se pravi, na razmerja razrednega boja. Ker so umetnostne ideologije neločljiva razsežnost umetnostnih praks, je mogoče s postopki sodobne sociologije kulture naposled proizvesti teoretsko problematiko doneska umetnostnih praks k razrednim bojem in k preobrazbam razmerij izkoriščanja in gospostva (Breznik, 2005;Milohnić, 2009;Breznik in drugi, 2011;Habjan, 2011aHabjan, , 2011b. Analogno analizo je mogoče izdelati tudi za druge kulturne prakse (Breznik, Novljan, Jug, Milohnić, 2005).…”

“…Ker so umetnostne ideologije neločljiva razsežnost umetnostnih praks, je mogoče s postopki sodobne sociologije kulture naposled proizvesti teoretsko problematiko doneska umetnostnih praks k razrednim bojem in k preobrazbam razmerij izkoriščanja in gospostva (Breznik, 2005;Milohnić, 2009;Breznik in drugi, 2011;Habjan, 2011aHabjan, , 2011b. Analogno analizo je mogoče izdelati tudi za druge kulturne prakse (Breznik, Novljan, Jug, Milohnić, 2005).…”