Since the world crisis hit Slovenia, the reconfiguration of the industrial relations system has mainly been exogenously determined. Public debt and the related dependence on supranational institutions and financial (bond) markets have been strongly correlated with the unilateral imposition of these institutions' demands and pressures. Despite the mounting pressures, the formal structure of industrial relations has not undergone major changes, but within this structure there are clear signs of major changes in power relations and in the logic and quality of the industrial relations system.

The article first examines the contrast between popular remembering and the official presentation of Yugoslav socialist past in Slovenia. We examine the discursive patterns in political dignitaries’ declarations and reconstruct popular remembering as it emerges from the existing research. We focus on theories that conceptualize positive popular attitudes towards socialist past with the notion of ‘nostalgia’. Following the ways how researchers overcome the difficulties of the ‘Yugonostalgia’ approach, we note that they do not take into account the embeddedness of the positive achievements of socialism into the overall fabric of socialist system. According to our hypothesis, this omission induces the researchers to overestimate the present social and political impact of positive attitudes to socialist past. Furthermore, social struggles in which researchers are engaged seem to raise barriers to scientific practice. This study attempts to contribute to the project of Yugoslav memory studies.

Sedanja gospodarska in družbena kriza je pokazala, kako v temeljih zgrešena je bila znanstvena politika, ki je v zadnjih desetletjih dajala institucionalni okvir znanstvenim raziskovalnim praksam in jih usmerjala. Znanstvena politika je nagrajevala epistemični oportunizem in ideološki konformizem, dosledno je onemogočala raziskovanje pojavov, ki bi lahko kakorkoli zbudili dvom o pravičnosti svobodnega trga in o zagrizenem varovanju zasebne lastnine, zato so bili »vodilni« raziskovalci ob prihodu radikalne gospodarske in družbene krize brez orodij, s katerimi bi lahko analizirali zaskrbljujoče družbene pojave in odprli prostor za alternative. Četudi je bilo te probleme mogoče ves čas že intuitivno opažati in četudi je bilo mogoče že na ravni neposredne »predznanstvene« zavesti domnevati, kako se lahko razvijejo, se jih v uradnih znanstvenih ustanovah preprosto ni spodobilo raziskovati.Prva tarča naših obtožb so ekonomske znanosti. Če spremljamo odzive na ekonomsko krizo, vidimo, da se v polemikah spopadata le dve teoretski šoli, keynesovska in neoliberalna ekonomska teorija, s predlogi ekonomskih ukrepov, za katere se je že pokazalo, da prvi niso učinkoviti, da drugi varujejo le interese kapitalističnega razreda ter da so eni in drugi dolgoročno pogubni. Raziskovalna politika dolga leta pred krizo ni niti za malo odprla vrat raziskovanju, ki bi lahko danes ponudilo izvirne analize in alternative. Slovenija mora zato zdaj hoditi po nasvete k mednarodnim institucijam, ki na vseh koncih sveta vsiljujejo svoje eksperimente in ne prevzemajo odgovornosti, če se pričakovanja ne uresničijo. Znanstvena politika je samo sebe pripeljala v kolonialno odvisnost, ko mora znanje uvažati. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, denimo, napotuje kar na študije OECD in drugih mednarodnih institucij, ker nima svojih analiz o učinkih varčevalnih ukrepov na prebivalstvo.Enako velja za druga raziskovalna področja družboslovja in humanistike. Četudi se zdijo nekoliko bolj oddaljena od vzrokov za krizo, sta znanstvena politika in spontani oportunizem znanstvenikov tudi na drugih področjih po svoje prispevala k ideološki zaslepitvi in sta soodgovorna za poglabljanje krize. Raziskovalci so se, denimo, ukvarjali s kulturno asimilacijo migrantov in z afi rmacijo žensk v parlamentarni demokraciji, ne pa z izkoriščanjem delavk in delavcev. Ukvarjali so se z

Povzetek. Namen članka je opredeliti trende in razsežnosti prekarizacije standardnega in nestandardnega zaposlovanja v Sloveniji med gospodarsko depresijo in njegovo ponovno ekspanzijo. V literaturi so pojmi (ne)standardno, prekarno in neformalno delo nejasno definirani in slabo razločeni, zato jih najprej teoretsko začrtamo. Nato analiziramo spreminjanje sestave delovne sile v obdobju 2005–2019, kakor jo pokaže statistična analiza longitudinalnih mikropodatkov iz ankete Aktivno in neaktivno prebivalstvo (SURS). Ugotavljamo, da je segment prekarnega dela navzoč tako znotraj standardnega kakor nestandardnega zaposlovanja, da se prekarnost znotraj nestandardnega dela bržkone povečuje in da se s širjenjem nestandardnega dela povečuje tveganje prekarnega in neformalnega dela.

No abstract