No abstract

Star akademski običaj, ki izhaja še od humanistov in korenini v rimski laudatio funebris, veleva, da se ob taki priložnosti pokojnega spomnimo s temeljitim popisom njegovega življenja in dela. To je lep običaj, toda pokojni profesor Gantar se take vrste lavdaciji izmika. Longum est, bi se najbrž izrazil Cicero. Vendar ni samo to, da bi bilo treba nanizati preveč dejstev. Kronološkemu popisu dosežkov se ta zapuščina, zdaj ko jo gledamo kot celoto, izmika tudi zato, ker ob vsej raznolikosti učinkuje kot eno -s Horacijevimi besedami simplex et unum. Če bi se lotil popisa dejanj in dosežkov, nalog in časti, torej kariere profesorja klasične filologije in prevajalca, to ne bi bil zvest opis celote, ki je za njim ostala. Delo, ki je pred nami, nam je zapustil nekdo, ki je bil po poklicu filolog, v Enijevem prevodu dicti studiosus, vendar redke in neznačilne vrste. Tak, ki so mu bila minuciozna orodja filologije ključ do nečesa veliko večjega. Za opis tega »večjega« bom uporabil besede, ki ne bi smele učinkovati staromodno in patetično. Kajetanu Gantarju je bila filologija ključ do starodavne lepote in modrosti. A dodati je treba še nekaj. Izkušnja lepote in modrosti je po svojem naravnem značaju kontemplativna. Nekaj te kontemplativne odmaknjenosti je profesor Gantar nedvomno imel. Vendar je vabila k posnemanju. Poleg tega se je, če si smem dovoliti to karakterno oznako, družila z nenavadno prizemljenostjo, z realističnim občutkom za zunanjo stvarnost, in to onkraj vseh generacijskih pregrad. O tem vedno znova pričajo najmlajši člani njegove družine. O tem lahko poročamo tudi tisti, ki smo imeli redko srečo, da je prihajal med nas v predavalnico kot živa priča neke tistočletja stare resničnosti -tamkajšnji in obenem povsem tukajšnji. Tudi vsi, ki te sreče niso imeli, pa so lahko v njegovih prevodih antičnih klasikov zaslutili življenjsko

Zdi se, da so za Cicerona, največjega rimskega prozaista in nenazadnje pomembnega posredovalca grške filozofske misli, po dolgih letih zanemarjanja na Slovenskem napočili boljši časi. Medtem ko je bilo do nedavnega od njegovih del v slovenščini na voljo le Največje dobro in največje zlo, so v zadnjih štirih letih izšli kar trije novi prevodi.

A Glimpse into the Religious Studies of Hjalmar Söderberg While the Swedish writer Hjalmar Söderberg (1869–1941) gained a worldwide reputation with his fiction, his later studies in the history of religion, with their discussions of daring reconstructions and interpretations of Biblical events, are more obscure. Of his three monographs on religious history, the paper focuses on his début, The Fire of Yahweh (Jahves eld, 1918). The key thesis about the story of Moses as proposed by Markel, the protagonist, claims that the supernatural events in the Book of Exodus which took place on and at the foot of the mountain, and were witnessed by the Israelite crowd from a distance, were in fact an elaborate and spectacular form of pre-Jewish worship in the area. According to Markel, the fire, smoke and thunder accompanying God’s appearances in the Bible were simply a spectacle for the crowd, and these ‘special effects’ might well have been produced by Moses and his successors through gunpowder. The final part of the paper outlines Söderberg’s immersion in his time and in the spiritual and intellectual shifts of the period, as well as his attitude to religion as demonstrated in some examples of his fiction. Keywords: history of religion, Swedish literature, Moses, Bible interpretation, early 20th century thought

Po zaslugi prevajalskih in analitičnih prizadevanj Maje Sunčič je v slovenskem prostoru končno postal deležen nekoliko večje pozornosti orjaški segment Plutarhovega opusa, ki je bil doslej skoraj povsem zanemarjen. To je zbirka 78 poljudnih in strokovnih razprav z raznovrstno tematiko od filozofije do naravoslovja, ohranjenih pod skupnim latinskim naslovom Moralia oz. grško Ethika, Etični spisi (med njimi je tudi nekaj nepristnih).