No abstract

No abstract

No abstract

No abstract

Prostor posoške skupnosti iz starejše železne dobe (8.–4. st. pr. n. št.), znane kot svetolucijska halštatska kulturna skupina, zaznamujejo različne geomorfološke značilnosti in naravne danosti. Najstarejše jedro stalne poselitve se je izoblikovalo ob naravnih poteh, ki vodijo ob Nadiži in Soči iz Furlanske nižine oz. iz zaledja severnega Jadrana v alpski visokogorski svet. O stalni poselitvi na začetku železne dobe pričajo predvsem grobišča, medtem ko je v naseljih zaradi skromne raziskanosti starejše obdobje (8.–6. st. pr. n. št.) slabše prepoznavno. Grobovi iz starejših faz kažejo na manjše lokalne skupnosti, grobni pridatki pa ne izražajo večjih družbenih razlik. Družbeno razslojevanje je zaznavno v mlajših fazah (6. do 4. st. pr. n. št.), ko se ob prevladujočem pokopu sežganih ostankov v preprosto grobno jamo, pokrito s kamnito ploščo, poja- vijo tudi maloštevilni žarni grobovi v obliki kamnite skrinje in z bogatejšimi pridatki. V mlajšem obdobju je naselje na Mostu na Soči doseglo največji obseg in se razvilo v glavno regionalno središče z zgodnjeurbanimi značilnostmi. V 6. in 5. st. pr. n. št. je opazna tudi ekspanzija te skupnosti, zrasla so nova manjša naselja. Večinoma so bila deloma utrjena, v neutrjenih bi lahko videli naselja drugega ranga. V 4. st. pr. n. št. so sledili pretresi in spremembe, ki so privedli do dezintegracije skupnosti. Prebivalstvo se je iz starih aglomeracij umaknilo v stranske doline in bolj hribovite predele, v grobnih in daritvenih obredjih pa je v znatnejši meri prisotno orožje.