Situlska umetnost se je razvila kot odmev torevtičnega sloga, ki se je z Bližnjega vzhoda s posredništvom Feničanov, Grkov in Etruščanov razširil do Venetov, Retijcev, Histrov ter njihovih vzhodnih sosedov na območju Dolenjske. Značilna je za čas od pribl. 600 do 300 pr. n. š. in predstavlja najpomembnejšo in najzanimivejšo obliko likovnega izražanja starejše železne dobe na območju, ki sega od vznožja Apeninov na jugu do Adiže na zahodu ter Drave in Save na vzhodu, posamezni kosi pa so si preko alpskih prelazov utrli pot proti severu vse do Donave.Za situlsko umetnost je značilno upodabljanje motivov s pomočjo vrezovanja, punciranja in tolčenja bronaste pločevine. Na ta način se krasijo posode ter osebni predmeti prestižne vrednosti, denimo čelade, pasovi, nožnice, uhani. V treh stoletjih obstoja je situlska umetnost šla skozi več faz in prepoznavnih slogov, ki so v precejšnji meji pogojeni s prostorom. Figure so prikazane dinamično, čeprav so precej stilizirane in postavljene v določene poze. V motivnem pogledu gre za umetnost, v kateri izbruhne figuralno upodabljanje življenja v vsej njegovi pestrosti: prikazani so običaji posvetnega in kultnega značaja, delo, boj, zabava, rojevanje in umiranje.